Zgodba o ljubezni med carjem Nikolajem II. in balerino Matildo Kšesinsko že več kot leto dni izziva gnev v ruski javnosti. Filmu Alekseja Učitelja z naslovom Matilda v Rusiji že od začetka mečejo polena pod noge: Že med snemanjem je moralo državno tožilstvo preveriti prijavljene sume o žaljenju verskih čustev, avtorja so obtožili laži in žalitve svetnikov Ruske pravoslavne cerkve, zažigali so filmske plakate in režiserjeve slike, potekali so celo protestni shodi in tako dalje.
Zanimivo je, da filma v resnici sploh še nihče ni videl. Uradna premiera je načrtovana za 6. oktober letos v Mariinskem teatru v Peterburgu. Sodbe o filmu prihajajo na podlagi sinopsisa in napovednika, po kateri Matildo zaradi scene v carski sobi primerjajo z Emanuelom.
Ministrstvo za kulturo že predvideva, da bo Matilda uspešna pri podeljevanju oskarja za najboljši tujejezični film, če ga bo ruski odbor predlagal, ker »film blati ruski zgodovino, filmi, ki to počnejo, pa pogosto zmagajo«. Filmski kritiki govorijo o velikem zaslužku, ki ga bo ustvaril film, tudi zaradi škandala.
Kot smo že pisali, je režiser dejal, da je film umetniška stvaritev in ne poskus verodostojnega prikazovanja absolutne zgodovinske resnice.
Režiser Učitelj: Kritike pravoslavne cerkve proti filmu Matilda so nesporazum
Leviatan (2014), Andrej Zvjagincev
Družbena drama Andreja Zvjaginceva o odnosih z državo in velikoruskim bojem »malega človeka« proti sistemu prikazuje rusko provinco, skorumpiranega guvernerja, pohlepne duhovnike, mračne pokrajine in ogromne količine vodke. Kolikor je film v tujini prejel mednarodnih nagrad, toliko je v Rusiji dobil zaničljivih pripomb. Na eni strani so Zlata palma v Cannesu, Zlati globus, ožji izbor za oskarja, nagrade FIPRESCI in Londonskega združenja filmskih kritikov, na drugi strani so odprta pisma o zlu, ki se ga ne spodobi kazati javnosti, negodovanje pravoslavnih aktivistov in nekaterih uradnikov.
O Leviatanu so govorili v vsaki kuhinji. Ljudje so bili najbolj užaljeni zaradi količine alkohola. »Pri nas se toliko ne pije,« so komentirali na razburkanem medmrežju. Funkcionarji so negodovali, da je bil film posnet z državnim denarjem, to pa je že podobno »državnemu mazohizmu«. A se vseeno zdi, da prevladuje teza, da na Zahodu vedno dobro nagradijo film, ki govori slabo o Rusiji.
9 izjemnih primerov animiranih adaptacij ruske književnosti
Blago 200 (2007), Aleksej Balabanov
Ko se je pojavila tale grozljivka o sovjetsko-ruski realnosti, je izzvala kulturni šok in postala sinonim za »dno« ruske perestrojke. Tik pred koncem vladavine Brežnjeva (1984) miličnik psihopat ugrablja in posiljuje hčerke komunistov in funkcionarjev. V postelji je truplo, nad njim letijo muhe, stanovalce je hipnotiziral televizor, vojna v Afganistanu pa je v polnem teku. Na takšen portret tega obdobja so šli na nož tisti kritiki državnih medijev in celotne javnosti, ki se z nostalgijo spominjajo Sovjetske zveze.
V Benetkah so film predvajali izven konkurence, je pa dobil nagrado na festivalu v Rotterdamu. Njegova usoda v Rusiji je bila naslednja: najprej je nekaj stalnih igralcev Balabanova zavrnilo igranje v filmu, nato je sledilo dolgotrajno premlevanje, ali naj se predvajanja filma sploh odobri ali ne. Na koncu je bilo odobreno in naježila se je vsa država, saj se je izkazalo, da filma ne more gledati niti zelo izkušeno oko.
