»Vodka je olje za podmazovanje, ki manjša napetosti med Rusi in stvarnostjo, ki jih obkroža,« je nekoč rekel sodobni ruski pesnik Dmitrij Bikov. »Brez vodke bi se ranljiva ruska duša in surova stvarnost požrli med sabo, alkohol pa Rusom pomaga, da se borijo s svetom.«
Bikov se je seveda šalil. Stoletni stereotip ne odgovarja resničnosti, saj vodke ne marajo vsi Rusi. Morda je težko verjeti, ampak obstajajo celo Rusi, ki to »mazivo« sovražijo. Lev Tolstoj je v 19. stoletju ostro kritiziral ljudi, ki pijejo. »Težko si je zamisliti, kako srečna bi bila družba, če bi se ljudje nehali zastrupljati z vodko, vinom in tobakom,« je izjavil ob neki priložnosti.
Vodka se, med drugim, zmeraj v celoti povezuje z Rusijo, neločljivim delom t. i. »evropskega pasu vodke«, kjer je ta pijača sčasoma postala najbolj priljubljeni alkoholni napitek, ki je zasenčil vino in pivo. Vendar ni bilo zmeraj tako.
Rusi še sami ne znajo z gotovostjo povedati, kdaj je vodka prodrla v njihovo državo, niti tega, kdaj je postala tako priljubljena. Obstaja mit, da je Dmitrij Mendeljejev, stvaritelj periodnega sistema elementov, prvi napravil tudi standardno močno vodko s 40 % alkoholom, in sicer leta 1894, zato so ga kasneje smatrali za očeta te pijače. Vendar je to zgolj in samo mit, saj so Rusi vodko pili že dolgo pred časom Mendeljejeva.
Vir: Marina Mironova
Po mnenju zgodovinarja Aleksandra Pidžakova je alkohol »mariniral« že jetra prebivalcev carske Rusije v 15. in 16. stoletju. Pidžakov pravi, da so bili Rusi navdahnjeni s strani Evrope, kjer so italijanski učenjaki eksperimentirali z »živo vodo« in delali alkohol iz fermentiranih lupin preko postopka destilacije. »Živa voda« je bila zelo močna, skoraj kot čisti alkohol. Rusi so jo uporabljali za pridelavo prve sorte »kruhovega vina«. Po tej hipotezi se je vse začelo v 16. stoletju, to zgodnjo vrsto vodke pa so Rusi izvažali tudi v tujino.
Vodka je bila poceni proizvod, tako da se je z njo dalo lahko zaslužiti. V 18. stoletju so ruske oblasti želele preprečiti, da bi vsak »plebejec« varil to pijačo, zato je carica Elizabeta izdala ukaz, po katerem se je proizvodnjo in prodajo vodke dovolilo samo plemičem. Na ta način se je izboljšala njena kakovost, saj so plemiči imeli na voljo postopke in komponente, s pomočjo katerih so lahko vodko prečiščevali, tudi z uporabo beljakovin živalskega izvora. Dodajali so še razne arome, tako da je vsak proizvajalec delal vodko posebnega okusa.
Plemstvo pa ni prav dolgo uživalo teh privilegijev. V 19. stoletju se je začela nezakonito proizvajati vodka iz krompirja, zaradi česar so ruske oblasti uvedle državni monopol na njeno proizvodnjo, tako da je celotna proizvodnja alkohola pristala v domeni države, 40 % vsebnost pa je postala splošni standard.
Država je dolgo časa držala monopol nad proizvodnjo in prodajo vodke, tako v carskem obdobju, kot kasneje v sovjetskih časih. Pred začetkom prve svetovne vojne leta 1914 je bil ta monopol velik vir financiranja, saj je znašal kar 32 % vseh državnih prihodkov.
Vir: Legion Media
Državna proizvodnja vodke je bila med državljansko vojno sicer zaustavljena, vendar so jo sovjetske oblasti leta 1924 ponovno obnovile, saj je Sovjetska zveza krvavo potrebovala financiranje. »Socializma ni mogoče graditi z belimi rokavicami,« je rekel Josif Stalin, kar je pomenilo, da so boljševiki poleg močnega nasprotovanja pijanstvu vseeno morali prodajati to pijačo.
Država je z železno roko nadzirala proizvodnjo vse do razpada Sovjetske zveze. Tekom 90-ih je priložnost za proizvajanje vodke izkoristil zasebni sektor in jo koristi še danes. Posamezni politiki od časa do časa sicer poskušajo prepričati oblasti, da ponovno vzpostavijo nadzor nad proizvodnjo alkohola v sklopu boja proti alkoholnim pijačam slabe kakovosti in alkoholizmu na splošno.
Zdaj, ko ste na kratko seznanjeni z zgodovino vodke, imamo za vas še nekaj koristnih napotkov o tem, kako pravilno piti z Rusi. Razložili bomo tudi, zakaj je nastal mit, da Rusi tako veliko pijejo.
