Noč. Moj prvi vlak odpelje ob 00.39 z Jaroslavske železniške postaje v Moskvi, novi dom pa me čaka na peronu št. 2. Prvi vagon je zelene barve. Na njem v kitajskih pismenkah piše »Moskva-Peking«. Ostali vagoni so sivi in na njih v cirilici piše »Moskva-Vladivostok«. Do tam je 9.300 kilometrov, šest dni in devet časovnih pasov.
Tile vlaki z dvonadstropnimi vagoni peljejo s Kazanske železniške postaje v Moskvi proti južni Rusiji. Nekega lepega dne boste z njim prišli v Soči na Črnem morju. Vir: Peggy Loshe
Vsak vagon ima 54 mest. Moj vagon je prepoln. Novi sosedje sedijo v tišini. Vlak se počasi premika, Moskovske luči postopoma izginjajo.
Sprevodnik je preveril karte in sedaj se začenjajo rutinske aktivnosti. Posamezniki skrivajo prtljago. Eden jim pomaga namestiti velik kovček izza postelje. Drugi pripravljajo postelje in se poskušajo povzpeti na ležaje in pri tem poskušajo ne udariti drugih potnikov. Na drugem koncu vagona ljudje stojijo v vrsto. Sigurno je tam stranišče. Sedaj pa je čas za skodelico čaja – poleg sprevodnikove sobe vedno stoji velik samovar z brezplačno vrelo vodo.
Čas za spanje. Ob ritmu tračnic padamo v carstvo sanj … pa-dam, pa-dam, pa-dam.
Drugi dan: Nekje nas prebudi sonce
Moje prvo jutro na ruskem vlaku. Ne vem, kje smo. Ženska, ki je bila malo starejša od mene, mi pravi »Dobroe utro!« Zunaj sije sonce, mi pa prečkamo vasico z raznobarvnimi lesenimi hišicami.
Vozni red železniškega prometa med veliki mesti je v neredu. Poleg rednih potniških linij je tudi veliko tovornih vlakov. Vir: Peggy Loshe
Pogovarjamo se z mlado žensko, ki sedi pred nami. Ime ji je Marija in živi v Moskvi. Šla je na obisk k staršem, ki živijo v malem mestu na Uralu. Dela v tovarni pohištva, bere učbenike za francoščino ter obožuje Sankt Peterburg in Moskvo. A še raje ima Francijo. Njen fant je iz južne Francije in sanja, da bi se preselila k njemu.
Povem ji, da za pozimi načrtujem, da grem v Sibirijo. Vpraša me, ali imam za obleči. »Potrebujete šubo (bundo),« mi pravi. Potem me uči, katere vse vrste bunde obstajajo. Reče mi, da je najboljša bunda iz ovčjega krzna. Morda se jo da najti za ugodno ceno.
Gledam, kako gre mimo mene ves svet … V bistvu bolj kot greste na vzhod, bolj so bele breze, ki vam zapirajo pogled. Vir: Peggy Loshe
Maša izstopi v Jekaterinburgu. Na postaji jo čakajo starši. Ko sem bila neko zimo v Krasnojarsku, sem si kupila toplo jakno in preživela tudi – 45 stopinj! Ohranila sem stike z Mašo in včasih se slišimo preko Skypea. Zdaj je že poročena in se je preselila v Francijo.
Tretji dan: Nekaj originalnega polepša vsakdan na Transibirski železnici
V vsakem vagonu sta po dva sprevodnika (najpogosteje ženske). Eden dela, drugi spi. Čez dan je sprevodnica v našem vagonu neka ženska, stara okoli 40 let. Kratka plavolaska z imenom Olga. Lahko bi rekli, da je zelo stroga in dobro organizirana. Prepovedano je kajenje in pitje alkoholnih pijač, na kar mora opomniti neke moške na dnu vagona. Nič posebnega ni to, očitno ve, kaj počne. Ko se šla po toplo vodo za čaj, mi je zastavljala tipična vprašanja: od kod sem, kaj počnem v Rusije in zakaj, zaboga, imam raje vlake: »Redko vidimo turiste v navadnih vlakih, najpogosteje potujejo z vlaki s hotelsko namestitvijo. Turisti, ki potujejo, redko z nami govorijo rusko,« pravi Olga.
Spoprijateljite se s sprevodnico! Potovanje bo tako gotovo bolj udobno in zanimivo. Vir: Peggy Loshe
Na naslednji postaji v Novosibirsku imamo desetminutno pavzo. Vlak odpelje točno ob uri, a imamo vendarle nekaj časa, da se sprehodimo. Ženske na postaji prodajajo kruh, palačinke, vodo, ribe, jagode in šale – vse, kar potrebuješ za življenje v Rusiji.
Naša »dnevna sprevodnica« Olga nima nobenega prostega časa, a je vseeno izstopila iz vlaka in me povabila do postaje na sladoled. Vprašala sem, ali bomo nazaj pravočasno, preden vlak spelje. »Brez skrbi, brez mene ne bodo šli,« mi odvrne. Obvestila je kolege in me vzela za roko. Šli sva kar preko proge, čeprav je to prepovedano, in odšli do postaje. Kupili sva dve »plombi«. Gre za tradicionalni vaniljev sladoled, slaven še iz sovjetskih časov. Takoj po vrnitvi v vagon je vlak speljal. Zabaven sprehod je bil.
Četrti dan: Novi obrazi, nove zgodbe
Nekje sredi Sibirije, med Novosibom, kot domačini pravijo »sibirski prestolnici« Novosibirsk, in Irkutskom, blizu Bajkalskega jezera, so skoraj vsi moji sosedje zapustili vlak. V mestecu Jurga vstopi v naš vagon velika skupina mladeničev, bodočih vojakov. Ne delajo šundra – verjetno se sprašujejo, kako jim bo v vojski. Po telefonu se pogovarjajo z materami.
Tipične skodelice pridejo zelo prav na potovanju. Lahko jih kupite kot spominek. Vir: Peggy Loshe
V drugem mestecu vstopi velika skupina starejših moških z rjavo, a bledo kožo. Čez nekaj časa se eden od njih obrne k meni in mi začel dvoriti. Ko sem mu rekla, da sem iz Nemčije, je bil kar malo jezen. Ni mogel verjeti. Potem se je začel s prijatelji pogovarjati o moji narodnosti.
Ti ljudje prihajajo s severa. Okoli pet mesecev so delali na nekem nahajališču nafte v polarni regiji. Sedaj se vračajo na jug k svojim družinam, a samo za dva meseca. Pravijo mi: »A veš, da pet mesecev nismo videli ženske ali sploh kakršnihkoli drugih ljudi? Samo drug drugega smo gledali.« Kmalu si bodo malo odpočili in sprostili, kot tisti bodoči vojaki. Vzeli bodo dimljeno ribo, beli kruh in čebulo. Pa pivo in vodko, se razume. Sprevodnica jim tega ne bo branila, če se bodo lepo obnašali.
Peti dan: Čas, da gremo naprej
Zjutraj smo za samo nekaj minut šli mimo velikega Bajkalskega jezera. Nad vodo se je pojavilo sonce in kar hotela sem pritisniti na gumb »stop«, samo da bi čim dlje uživala v razgledu.
Jutro na Bajkalskem jezeru. Uživajte v 30 najlepših minutah na šestdnevnem potovanju s Transibirsko železnico. Vir: Peggy Loshe
Delavci s severa odhajajo eden po eden, vsi vojaki gredo skupaj ven v mestu Čita. Vse več je prostih mest, kar sedaj najbolj potrebujem. Resnično, vsak dan greste lahko ven iz vlaka in se malo sprehodite, a je to zame premalo. Moje noge, roke, mišice in kosti prav tako hrepenijo po prostoru.
Poleg mene sedi nova potnica. Tudi njej je ime Olga. Nekoč je igrala odbojko, a je bila nato operirana in ne more igrati več. Gre z družino na počitnice nekaj v bližino Habarovska. To je na vzhodu, a ne tako daleč. Potuje sama v vagonu za štiri osebe.
Šesti dan: Adijo, moj dom z brezami, soncem in tračnicami
Vsak dan prevozimo vsaj en časovni pas. Vsak dan vidimo na stotine in na tisoče brez in že zdavnaj smo se navadili na ropotanje tračnic. Kaj pa zdaj? Zdaj moramo naprej.
Potovanje z vlakom čez celo Rusijo je res edinstvena dogodivščina, saj morate živeti z »absolutnimi« tujci in neznanimi ljudmi kot v nekakšni veliki in podolgovati hiši. Nekaj časa so ljudje kot člani vaše družine, ker vam lahko rečejo karkoli jim paše, saj se verjetno ne boste nikoli več videli. In res pogosto rečejo PRAV VSE – o svoji družini, svojem dojemanju politike in sveta, o ljubezni, smrti in veri. Bodite na to pripravljeni, bodite odprti, in uživajte v potovanju!
Preberite tudi:
