Na tem mestu v okolici Jekaterinburga so našli trupla ustreljene carske družine. 1992. / Anatolij Semjohin, TASS
Primer je bil ponovno odprt leta 2015 na zahtevo Ruske pravoslavne cerkve. Cerkev je zahtevala, da se potrdi identiteta posmrtnih ostankov carske družine, katere člane so leta 2000 kanonizirali kot mučenike.
Ostanki carja Nikolaja II., njegove žene Aleksandre Fjodorovne, hčera Olge, Tatjane in Anastazije ter njihovih služabnikov so bili odkriti leta 1991 blizu Jekaterinburga, kjer so jih ustrelili 17. julija 1918. Nedaleč od kraja zločina so leta 2007 našli še posmrtne ostanke carjeviča Alekseja in velike kneginje Marije.
Elizabeta II. in njen soprog, princ Philip, edinburški vojvoda, v Sankt Peterburgu. / Aleksej Varfolomejev, RIA Novosti
Kljub sumom Ruske pravoslavne cerkve je bila identiteta umrlih potrjena z vrsto testov, ki so jih od začetka 90. let naredili v Rusiji in tujini. Po besedah Vladimirja Solovjova, kriminologa, ki je zadolžen za ta primer, je bil pri enem od testov odvzet tudi vzorec krvi edinburškega vojvode, moža kraljice Elizabete II. Ta je namreč daljni sorodnik carice Aleksandre Fjodorovne.
Zadnje poletje ruskega carja Nikolaja II in njegove družine v Carskem selu
Posmrtni ostanki carja Nikolaja II., carice Aleksandre Fjodorovne in velikih kneginj Olge, Tatjane in Anastazije so bili z državnimi častmi pokopani leta 1998 v Petropavlovski trdnjavi v Sankt Peterburgu. Slovesnosti je prisostvoval tudi predsednik Boris Jelcin, patriarh Aleksij II. pa je udeležbo zavrnil, ker Ruska pravoslavna cerkev ni bila prepričana, ali gre res za posmrtne ostanke carske družine.
Omenjeni posmrtni ostanki so bili izkopani leta 2015, da bi lahko vzeli vzorce DNK v okviru ponovno odprte preiskave. Patriarh Kiril je oktobra 2016 najavil, da je testiranje skoraj pri koncu. Posmrtni ostanki carjeviča Alekseja in njegove sestre Marije še vedno niso pokopani in se hranijo v ruskem državnem arhivu.
Veliki kneginji Anastazija in Tatjana v Carskem selu/ TASS
Po abdikaciji carja Nikolaja II. s prestola v času februarske revolucije so člani carske družine nekaj časa prebivali v rezidenci v Carskem selu, kasneje pa so bili izgnani v sibirsko mesto Toboljsk, blizu vasi, kjer je bil rojen njihov prijatelj Grigorij Rasputin. Govori se, da so Carsko selo zapustili v dveh vozovih pod japonsko zastavo v okviru misije Rdečega križa, da bi preprečili morebiten linč. Oktobra istega leta so boljševiki uzurpirali oblast in družino premestili v Jekaterinburg na Uralu.
Snežno carstvo dinastije Romanovih
Nikolaj II. v Jekaterinburgu, julij 1918. / Global Look Press
V sovjetskem in post-sovjetskem obdobju je veljalo uradno pojasnilo, da je bila carska družina umorjena po ukazu uralskih regionalnih sovjetskih oblasti. Ti so trdili, da je nujno potrebno izvršiti umor, ker se približuje češkoslovaški vojni kontingent vojnih ujetnikov iz prve svetovne vojne, ki se je leta 1918 zoperstavil boljševikom. Sovjetske oblasti so omenjale tudi "kontrarevolucionarno" zaroto, katere cilj je bil osvoboditev nekdanjega monarha. Nikoli niso našli dokazov, ali je ta zarota zares obstajala, vendar so Čehi zavzeli mesto osem dni po umoru carske družine.
Skupina uralskih boljševikov na mestu, kjer so zakopani Romanovi / Arhivska fotografija
Dokumenti, ki bi potrjevali, da so bili Lenin in njegovi podporniki zainteresirani za umor carja, ne obstajajo. Posamezni zgodovinarji to dejstvo pojasnjujejo z željo Moskve, da bi zabrisala sledi svoje vpletenosti.
Po drugi strani so posamezne osebe, ki so bile vpletene v dejanje, dejale, da je pred streljanjem prišel šifriran telegram iz Moskve, v katerem je bil naročen umor ruskega carja, ne pa tudi celotne njegove družine. Vsi člani družine, ki bili v Jekaterinburgu, so bili ubiti na pobudo regionalnih sovjetskih oblasti, katere člani so bili precej bolj ekstremni od boljševikov v Kremlju.
Usmrtitev carske družine. / Mary Evans Picture Library/Global Look Press
Komunisti so odvedli člane družine Romanov v klet hiše Ipatjeva, jih postavili ob zid in streljali. Nekateri člani družine so streljanje preživeli (naboji so se odbili od nakita, ki je bil skrit v oblekah), vendar so jih potolkli z bajoneti. Krvniki so trupla odnesli iz mesta, jih polili z bencinom in zažgali, ostanke uničili z žveplovo kislino, da jih kasneje ne bi mogli najti, pepel pa vrgli v zapuščen rudarski jašek.
Kletni prostori v hiši Ipatjeva, kjer so bili ustreljeni člani carske družine in njihovi služabniki, 1918. / Mary Evans Picture Library/Global Look Press
Sprva je sovjetska oblast sporočila le, da je Nikolaj II. mrtev. Nekaj časa se je uradna verzija glasila, da so ostali člani družine evakuirani iz Jekaterinburga, nato pa naj bi izginili v kaosu državljanske vojne. Podrobnosti usmrtitve so postali znani šele v začetku 20. let, ko so o dogodku začeli govoriti udeleženci zločina.
Romanovi v ujetništvu v Toboljsku, 1918. / RIA Novosti
Danes težko verjamemo, vendar takratna ruska javnost ni bila globoko pretresena zaradi novic o carjevem umoru. V nekaterih krogih ruske družbe car ni bil posebej priljubljen. Po besedah zgodovinarja so po padcu monarhije oblasti dobile veliko pisem javnih osebnosti s prošnjo, naj ubijejo carja. Vidno se je odzval samo poglavar Pravoslavne cerkve, patriarh Tihon. Ta je umor strogo obsodil.
Jakov Jurovski, rojen kat Jankelj Haimovič (1878-1938), čekist, ki je vodil streljanje carske družine. / Getty Images
Jakov Jurovski je trdil, da je on ubil carja. Leta 1920 je osebno prinesel v Moskvo nakit, ki je pripadal carski družini. Jurovski je bil v novi boljševistični državi na pomembnem položaju. Hiša Ipatjeva je bila porušena leta 1977. To odločitev Politbiroja je izvršil bodoči predsednik Boris Jelcin, ki je bil takrat sekretar pokrajinskega komiteja Komunistične partije. Kasneje je bila na tem mestu postavljena Cerkev na krvi. Danes je to sveto mesto, ki ga obiskujejo mnogi verniki.
Redke arhivske fotografije kronanja poslednjega ruskega carja
